Življenje je tako čudovito sestavljeno iz tančic skrivnosti, vendar je še vedno lepo. Skoraj ves svet je sestavljen iz vode, ali pa je voda vir življenja. Človeško telo je sestavljeno iz 70% vode. Vsaka rastlina potrebuje za svojo rast vodo. Voda je vir naše lepote, saj se z njo umivamo, odžejamo, hranimo tako nas kot rastline. Lahko bi tudi rekli, da je edini vir za preživetje.
Lahko je slana, grenka, sladka a je še vedno samo voda. Voda ima tako kot vsaka stvar svoje “pomagače”, ki se imenujejo dež, solza, kaplja, le da so v drugačni obliki. Tako kot smo si ljudje drugačni ali različni. Kljub naši drugačnosti, smo še vedno vir vode, vir življenja.
V tem svetu velikokrat pozabimo kdo v resnici smo, ker nas tempo življenja sili, da počnemo stvari, ki jih počnemo, le tako smo lahko nekdo v družbi drugih. Pa vendarle smo skozi čas žalostni, ker ne znamo biti to kar v resnici smo. Ker nas drugi ne razumejo, počnemo stvari, da bi preživeli v svetu kakršen je.
Skrivamo svojo bolečino, pozabimo na solze, ker solze naj bi pomenile šibkost, jočejo le otroci. Pa kako je to res. Vendar ob tem spoznamo, da si ne dovolimo biti takšni, kakršni v resnici smo. Zato svojega notranjega otroka, ki je izvor nas počasi zatremo, ga skrivamo, dokler ne obmolkne za vedno.
Nadanemo si maske, postanemo nekdo, ki nismo in hrepenimo po nečem kar nam je nedosegljivo. To nam predstavlja izziv in našo vrednoto v svetu, ki je lažen. Hrepenimo po doseganju pohval, diplom, priznanj, da bi bili vredni drugih. Vse to počnemo za nekoga drugega, za družbo, ki je ni.
Življenje kriči po spremembi, naš notranji otrok si želi svobode a mi tega ne vidimo, ne znamo, smo preprosto pozabili, ali pa si ne dovolimo spoznanja. Zato ne jokamo, ker “nismo šibki”. Smejimo se, v notranjosti pa naša duša kriči, joče a tega na srečo nihče iz zunanjega okolja ne more videti, le mi sami lahko, pa nočemo, ker nam je tako bolje, da smo takšni kakršne si okolica želi, da bi bili.
Pa pride čas, ko je vsega preveč tudi za naravo in takrat se zgodijo poplave in vsi trpimo skupaj z naravo, ker tudi ona ne more biti svobodna, saj nam ljudem ni všeč kadar dežuje, ker ne premoremo lepote drugačnosti.
Pa pride čas za novorojeno življenje, ki je resnično in vredno vsega lepega. V trenutku rojstva, ki smo mu priča pa si želimo samo eno, slišati jok novorojenega otroka, kajti jok je znak življenja. Kako je lahko življenje tako lepo in hkrati zavito v tančice skrivnosti, ki jih ne vidimo? Jih resnično ne vidimo ali si jih ne želimo videti?
Vem samo eno, ki pravi; bodi vedno ti ti, točno takšen kot si ranljiv v duši. Človek, ki zna jokati in se ne sramuje svojih solza. Solze so lahko vedno samo en vir in to je vir življenja ne glede kakšen predznak jim dajemo. Ko to spoznamo, lahko gremo še višje, ker to je življenje.
Ne zapirajmo našega notranjega otroka, kajti on nas potrebuje tako kot nas potrebuje naš otrok, ki smo ga rodili. Vse bi naredili, da bi ga obvarovali. Vidite kaj lahko naredite zase. Objemite svojega notranjega otroka z enako ljubeznijo kot to storite s svojim otročkom. Vse je na koncu eno. Vse je življenje in vse je ljubezen.
Zatorej vedno bodite vi vi, ne glede na druge. Vedno potolažite otroka, kadar joče, kajti jok je potreben, da lahko spoznamo naša čustva in se hkrati zavemo, da nismo sami. Da imamo vedno nekoga, ki nas bo potolažil, poskrbel za to, da nam bo dobro, pa če tudi smo to mi sami, tako spoznamo, da je vedno nekdo z nami. Vedno je nekdo z nami.
Iz kapljice, iz solze ali dežja nastane vedno voda, ki jo uporabimo za življenje. Voda je lepota vsega, je pomemben člen pri zgradbi človeka. To je življenje, ki izvira iz našega srca.
