Ego je del našega obstoja oz. poistovetenja jaz sem, ki igra ključno vlogo v družbi skozi naše življenje. Brez njega preprosto ne moremo delovati saj se ves čas izražamo in ga tako ali drugače vpletamo skozi naše resnice o sebi. Imamo ga popolnoma vsi, kajti življenje brez misli 24/7 je preprosto nemogoče. Vsaka misel pa ustvari zgodbo s katero se na nek način poistovetimo.
Ego se najverjetneje uniči s smrtjo, kajti takrat preneha delovati človeški um in vse ostalo.
Kdaj nam Ego škodi?
Ego je lastnost zaradi katere lahko zelo trpimo v kolikor ne zaznamo njegove nekontrolirane vsiljivosti oz. izbir v odnosu z drugimi.
Primer: jaz sem dober, slab, najboljši, najslabši, pameten, butast, bogat, reven itd. Vse to so predstave, ki jih ljudje uporabljamo bodisi v komunikaciji s samim seboj oz. mislimi, ki se nam vrtijo ali pa v pogovoru z drugimi.
Primeri v katerih Ego prevzame popolno kontrolo nad posameznikom so:
Razni strahovi; zaradi katerih postane posameznik žrtev svoje lastne nemoči. Ego zelo rad izkoristi svojo moč v obliki raznih izgovorov tako imenovanih pridobljenih vzorcev, da kakšne stvari ne moremo opraviti in zato potrebujemo čas. Vsak vzorec pa ne pomeni tudi izgovor v kolikor iščeš rešitev in način za ozdravitev le tega. Če pa samo ponavljaš, da rabiš čas in pri tem govoriš osebi, naj ti ne pametuje, ker tudi ona česa ne zmore. Je to tipičen izraz ega, ki povzroča nemir v osebi in se hkrati primerja z drugimi. Lažen občutek, ki daje moč v obliki misli nič nisi boljši/a od mene a pozor; najpomembnejši je notranji občutek v trenutku izrečenih besed. Ego ljubi prepire, pomembnost, tekmovalnost, nadutost, primerjanje, dokazovanje oz. vse kar ruši notranji mir.
Da si boste lažje predstavljali igro Ega vam v nadaljevanju opisujem nekaj prepoznanih primerov.
Primer svoje lastne zaznave: Po porodu in preboleli pljučni emboliji sem šla tečt. Kot bivša atletinja imam vse rezultate v malem prstu. Obujem si superge, si nadanem pulz meter in se odpravim tečt. Pot je bila sila težka najprej začutim težek korak in se že ujamem v prvo zanko primerjanja s časom iz atletskih dni. Joj kako se vlečem, noge mi nikamor ne grejo, da o utripu ne govorim, tempo pa je sama groza vlečenja. Pretečem 6km in um avtomatsko dela primerjavo z atletskih dni.
Seveda sem v trenutku analiziranja spoznala vso zabludo in kasneje komentirala partnerju na dolgo in široko kot jaz to znam. Zakaj bi bilo 37min slabše od 23min v obliki pomena, ki sem mu ga pripisala. Ta čas me ne definira, ne zdaj in ne prej, gre samo za čas. Zakaj bi bil čas dober ali slab, ko pa je samo čas, ki neprestano teče. Mi smo tisti, ki ga uporabimo za določene meritve in zakaj bi ta meritev bila dobra ali slaba, ko pa je samo meritev in zakaj bi ta meritev dajala meni lastnost dobre ali slabe osebe na podlagi nekega časa, ki samo je.
Ego ali um se najraje primerja, v tem neizmerno uživa. Izpopolnjuje ga občutek nevrednosti. Poistoveti se z jaz sem in tako dodaja vse kar mu v danem trenutku koristi. V tem primeru mu je koristil čas, čeprav mi je bilo v tistem trenutku vseeno kakšen bo oz. se med tekom nisem obremenjevala z njim. Obremenjevala sem se z občutkom težkih nog in nerazumevanjem kako se lahko tako vlečem. Tukaj ne mislim na časovni tempo, temveč na občutek lahkotnosti koraka. Seveda je na koncu čas odigral tudi svojo vlogo a ne v tolikšni meri kot jo je občutek vlečenja nog in težavnosti koraka.
Ego melje svojo zgodbo na podlagi vlečenja nog: ne moreš se tako vlečit, ka si ja nor, noge nikamor ne grejo, nikoli se nisi tako vlekla niti takrat ne, ko si bila noro utrujena, tole je res slabo. In ta slabo je tisti ključni moment, ki si ga izbere Ego, za manipilacijo slabega občutka o sebi. Slabo se shrani v podzavest in vsak naslednji slabo se samo veča oz.krepi in zaradi tega kasneje trpimo na različnih področjih.
Če sem jaz Danijela Đumić, me ne definirajo nobene medalje, ki sem jih osvojila, prav tako me ne definira čas na 400m oz. 800m in vsi osvojeni državni naslovi. Jaz samo sem, obstajam in nisem odtečen čas. Odtečen čas je posledica moje izbire v danem trenutku in to je vse kar šteje. Zaradi časa nisem dobra ali slaba ne glede na vsa priznanja, ki sem jih osvojila. Naslove so si izmislili ljudje, da bi se lažje primerjali z drugimi kar je daleč od prave resnice o tem kdo pravzaprav smo.
Primer v komunikaciji z drugimi: Predstavljajte si osebo, ki ves čas dokazuje svoj prav. Takšna oseba ne sprejema razmišljanja drugih oseb, ker želi imeti vedno ona prav. Tako se lahko zgodi, da pride do prepira, ki se nikoli ne konča. Ego je tisti, ki ima kontrolo dokazovanja, saj ne želi izgubiti vrednosti o sebi, ki jo vedno znova potrjuje in išče v družbi. Vrednost se kaže skozi jaz imam prav: v obliki misli oz. dokazovanja pametnejši/a sem, zato ti bom dokazal/a svojo vrednost skozi prav imam ti se motiš…
Ego nima samo slabih lastnosti, lahko nam je tudi v pomoč v situacijah, ko želimo dokazati, da kakšno stvar lahko opravimo.
Primer: kot že veste sem med nosečnostjo zbolela za pljučno embolijo. V desni nogi sem imela dva strdka, ki sta se odtrgala in letela v pljuča. 50% pljuč je bilo prekritih s strdki in posledično zelo obremenil delovanje desnega prekata, če k temu dodamo še nosečnost, ki je z vidika sama po sebi že obremenitev za telo, potem lahko veste, da sem resnično bila v kritičnem stanju. Da sva z otrokom v kritičnem stanju mi je ves čas govorila zdravnica in mi celo namigovala o prekinitvi nosečnosti, če želim preživeti oz. o zapletih po 20 tednu.
Da bom preživela sem vedela takoj, ko so me seznanili z diagnozo. Moja duša je to preprosto vedela in to zavedanje v danem primeru ni imelo popolnoma nobene veze z Egom. Prav tako sem vedela zakaj sem zbolela in kaj je moja naloga do popolne ozdravitve. Ker sem vedela zakaj sem zbolela, sem prav tako vedela, da po porodu ne bom imela nikakršnih posledic pa čeprav podatki kažejo nasprotno. Svoje vedenje sem želala pred porodom na vsak način preveriti in si potrditi, da sem popolnoma zdrava in tukaj nastopi vloga ega kot dokazovanje oz. zadovoljitev svoje potrebe.
Po eni strani sem poslušala intuicijo o prekinitvi zdravila in pripravo na porod, ki sta bila nujna saj sem morala roditi brez zdravil, ker bi v nasprotnem primeru lahko izkrvavela. Po drugi strani pa sem imela željo dokazovanja, da sva z otrokom vredu in da nimam nikakršnih dihalnih težav. Zato sem se odpravila s sestro 20ur pred porodom peš na Celjsko kočo. Rodila sem namreč 5 dni pred datumom kar nakazuje dokaj nevarno izbiro. Po drugi strani pa sem čutila, da ne bom rodila ta dan in da je to zadnji dan, ki še pride v poštev za to preizkušnjo. Ker je ponoči deževalo in zjutraj močno sijalo sonce, sem vedela da ne smem kalkulirati s časom in prestavitvijo na naslednji dan in da je pot zagotovo varna (nepremočena), kar se je izkazalo za pravilno odločitev.
Med potjo sem uživala, sicer so me noge kar pošteno bolele, ker sem bolj ali manj med nosečnostjo počivala zaradi prej omenjene bolezni. Izbira poti na Celjsko kočo je vsekakor dejanje Ega, ki me je rinil naprej in mi dajal občutek vsemogočnosti za piko na i pa mi je dajal napuh nosečnice, ki je vsaki nalogi kos. Sem iskrena in povem tako kot je brez igranja in olepšav. Napuh Ega vsemogočnosti je udaril ven ob spominu na zdravnico, ki mi je vsiljevala napovedi o lastnem življenju. Lahko bi izbrala hvaležnost od katere bi zagotovo imela več koristi a je um izbral svojo igro, ki pa sem jo ozavestila in sprejela v danem trenutku.
Občutek hvaležnosti sem zaznala v trenutku postavljene diagnoze, ker sem preprosto vedela, da bom preživela in se prvič v življenju dotaknila svoje duše, ki mi je šepetala zakaj sem pravzaprav na zemlji.
Egu ni mar kakšno vlogo si izbere. Važno je, da se hrani in dokazuje pa naj bo to občutek trpljenja ali pa napuha. V vsakem primeru je sebe nahranil in se s tem okrepil.
Primer Ega v duhovnem svetu: Osebe se zaradi različnih razlogov odločijo za razvoj duhovnega življenja. Tako nekateri pretiravajo in si dovoljujejo poniževati druge, ki so izbrale podobno življenje njim. Vsak človek ima svojo resnico in svoj pogled na duhovno življenje v katerem biva, a zato še ne pomeni, da lahko trdi in žali drugo osebo, da je duhovno življenje, življenje v katerem ni prostora za denar in da je zato zagotovo bolj duhoven/ vna od osebe, ki postavlja ceno za svoje opravljeno delo in podobne zgodbe v katerih ni konca primerjav z drugimi.
Opis prikazuje tipičen primer igre Ega v katero se je oseba ujela, saj dokazuje svojo vrednost skozi blatenje druge osebe in dokazovanje več vrednosti in pomembnosti. Ego je ponovno izrabil svojo moč.
Če živimo v svetu kjer denar igra ključno vlogo za preživetje, potem je izbira duhovnega sveta popolnoma enaka izbiri ne duhovnega sveta. Vsi imamo usta in želodce, ki jih je potrebno nahraniti, prav tako pa imamo domove in račune za katere je potrebno poskrbeti. Zato tukaj ni prostora za pretiravanje v kakršnokoli skrajnost, ker živimo v skupnosti in ne odrezani od sveta. Človek je družbeno bitje, čeprav mu samota dobro dene, pa kljub temu menim, da na dolgi rok osebi lahko škoduje, razen če…
Ego kot pripomoček pri potapljanju v globine
Primer: Da bi lahko zaplavali v globine naših bolečih čustev in jih prepoznali je potrebno opustiti vsa naša pričakovanja in sodbe glede določenega dogodka, ki nas je prizadel. To lahko storimo s spoznanjem in uporabo ega v obliki pripomočka za dosego notranjega miru.
Kako? Z vajo, opazovanja samega sebe in okolice na katero se odzivamo. Vsak odziv oz. naš nemir nam kaže ali je ego naš zaveznik ali pa je potapljač brez maske – naš sovražnik.
Potapljač brez maske in kisika se ne more svobodno potapljati in pri tem opazovati lepote, ki jih želi doživeti. Zakaj? Zato, ker bi ga pri potapljanju brez maske ovirala slana voda kar bi vodilo do pekočih oči, zamegljenega vida in oteženega dihanja. Zato potrebuje vsak potapljač masko kot pripomoček za nemoteno potapljanje in raziskovanje morskih globin. Če je maska pripomoček pri potapljanju, potem je lahko ego pripomoček pri spreminjanju navad, ki nam škodijo.
Lastnost ega je vstrajanje za dosego svojega zadovoljstva v kakršnikoli obliki. Vprašanje, ki sledi je: ali ste potapljač brez maske, ki mora 100x po zrak, da bi kaj uzrel in zaradi tega ne zmore do pravih globin, ker nima osnovnih pogojev? Ali pa ste potapljač, ki je uporabil pripomoček maske v obliki ega, da je spoznal svoje globine in jih izkoristil, da mu služijo v najvišje dobro?
V vsakem primeru imate prav. Jaz osebno se trudim in izbiram oz. vstrajno iščem rešitve za dosego prepoznanja lastne ljubezni, obilja, srčnosti in izražanja svoje resnice. Torej ima moj ego kar nekaj dela za dosego željenih ciljev. Ujamem se kdaj pa kdaj pri igranju žrtve, napuha kot sem ga prej omenila a jih prepoznam in sprejmem kot del spremembe. Za svoje postopke prevzemam popolno odgovornost in se ne izgovarjam na prejšnja življenja, karmo itd s tem se hrani Ego, temveč iščem pot, kako bom določeno čustvo spremenila, da se bom bolje počutila…
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da ego ni edina lastnost, ki jo imamo. In da dejanje iz ljubezni nima nobene veze z egom, ki jo dajemo v svet.
Primer: Z atletiko sem se ukvarjala izključno zaradi tega, ker sem tek ljubila od majhnega. Pri masaži neizmerno uživam, prav tako uživam, ko pišem ali pomagam ljudem na različne načine itd. Vse to počnem iz srca kar nima popolnoma nobene veze z egom ali pač. Saj pri tem dosegam občutek izpopolnjenosti kar je nekakšen cilj, ki si ga verjetno vsakdo želi. Cilj pa je izvor Ega 🙂 .
Za konec: Kakorkoli obrnemo stvar lahko ugotovimo, da je ego vedno prisoten in da ga ni moč uničiti kot to marsikdo trdi. Lahko pa ga omejimo in uporabimo v obliki prej omenjenega pripomočka. Kot vedno bom zaključila svoj zapis z meni dragimi besedami Bodite v miru in z ljubeznijo v srcu.
