Rojstvo otroka je nekaj najlepšega kar lahko doživimo na planetu Zemlja, kjer ljudje prebivamo. Otroci so najsvetlejša bitja, ki poznajo samo ljubezen. V prvem letu življenja gredo skozi različne faze razvoja kot so: pasenje kravic, obračanje iz trebuščka na hrbet in obratno. Kobacanje, sedenje, vstajanje in vse do samostojne hoje. Naučijo se tudi jesti in piti.
Vse to počnejo naravno, brez zapisanih pravil. Preprosto so; čutijo in se ravnajo po občutku. Ker dojenčki ne poznajo omejitev, vstrajajo tako dolgo, dokler jim ne uspe. Pa čeprav večkrat padejo, vedno znova vstanejo, ker vedo, da jim bo uspelo narediti prve korake. Vstrajajo zato, ker ne poznajo besede ne morem, niti ne razmišljajo tako, če tudi še ne zanjo govoriti.
Zakaj potem skozi odraščanje izgubimo sami sebe in se bojimo početi stvari, ki nas osrečujejo?
Zato, ker se rodimo v določeno družino, in ker skozi odraščanje ne moremo vplivati na naše življenje. Starši nas spretno učijo; najprej govora, nato pravil obnašanja, kaj je prav in kaj ne. V nadaljevanju si celo lastijo pravico do izbiranja namesto nas. Kaj naj bi bilo za nas dobro in kaj ne. Počasi prevzamejo vlogo naše identitete in živijo življenje namesto nas, pri tem pa pozabljajo na lastnega. S pravili nas onemogočijo do te mere, da počasi izgubimo sami sebe in tako pozabimo kdo smo in zakaj smo pravzaprav prišli na Zemljo.
Nato preidemo v šolo kjer smo odvisni od sistema, v katerem nas učitelji ocenjujejo. Nadanejo nam razne nalepke: dober, slab, najboljši, najslabši. Z ocenami, ki nam jih podeljuejo nam dajejo občutek manjvrednosti in obratno.
Vse to skozi odraščanje srkamo vase kot gobe, saj si želimo spoznati svet in tako dan za dnem izgubljamo zaupanje vase. Dovoljujemo si celo sprejeti njihova mnenja kot našo resnico. Odvisni pa nismo samo od staršev in šole.
Zelo pomembno nalogo v našem življenju igrajo prijatelji, znanci in celo tujci pa tudi mediji, ki nas vsakodnevno bombadirajo z raznimi reklamami o lepoti. S katero želijo zasvojiti vso prebivalstvo. Spretno nam vcepijo v podzavest, kaj naj bi bila lepota in kako bi mogli izgledati. Tako počasi postanemo še ena žrtev sistema, ki nas oddaljuje od našega bistva in lepote, ki naj bi jo predstavljalo življenje samo.
Kdo torej smo mi?
Lahko rečem; da smo skupek vseh ljudi, ki jih srečujemo skozi življenje. Ti naj bi bolje vedeli od nas kdo smo mi. Lastijo si celo pravico biti užaljeni za stvari, ki jih drugače storimo, ker naj bi nas oni, bolje poznali, kot se poznamo sami. Želijo si celo razmišljati namesto nas kaj delamo prav in kaj narobe. Če si drznemo storiti drugače, nas želijo prepričati da je to nesprejemljivo, ker nihče ne razmišlja tako. Živimo v svetu, kjer veljajo nekakšna pravila, ki bi se jih morali držati, če slučajno razmišljaš drugače nisi sprejet.
Ljudje smo sprejeli jezik in pojme kot nekakšna pravila, da bi se lažje sporazumevali. Ker naj bi bila pravila za vse enaka, smo sprejeli vsako izgovorjeno besedo posameznika kot našo resnico.
Primer: če je oseba nasproti nas negativno usmerjena, nas želi užaliti in nam pri tem ves čas govori, da smo neumni. Bomo sčasoma to sprejeli in tudi verjeli. Vsaka beseda se nam globoko zasidra v spomin in tam ostane tako dolgo, dokler se ne soočimo z njo in ne spremenimo prepričanja, ki je v skladu z našo resnico.
Smo samo ljudje, ki smo sprejeli neko igro in jo igramo na različne načine, ki nikoli ne more zadovoljiti vsakega posameznika na tem svetu. Lahko rečem samo to, da smo ljudje. Pa smo res ljudje ali so nam to ime nadeli tisti, ki so si prvi izmislili pravilo za besedo človek? 🙂
