Dragi starši spomnite se s kakšno vnemo in ljubeznijo ste skrbeli za vašega novorojenčka, ko je ta prijokal na svet. Ves čas ste se trudili in poskušali ugotoviti kaj mu manjka ob vsakem joku, ki ga je sprožil. Tako ste denimo skozi čas prepoznali kdaj je otrok lačen, kdaj zaspan, kdaj ga zvija in kdaj se počuti neudobno. Veselili ste se vsakega njegovega podviga, ki ga je osvojil in s ponosom razlagali svojim prijateljem o njegovih dosežkih…
Z rastjo otrok prehaja skozi različne faze s katerimi se mora spopasti, da se v celoti spozna in to zanj ni lahko. V obdobju prvega leta osvoji kar nekaj veščin. Zrastejo mu prvi zobki, zmore se plaziti, zna samostojno sedeti, nekateri celo že hodijo, pa tudi prve besede že izrečejo. Vse to je za njih nekaj novega…
Prvi šok ponavadi starši doživijo pri uvajanju v vrtec. Razumeti morate, da lahko vrtec različno vpliva na otroka tako kot različno vplivajo nove stvari na odraslega človeka.
Zakaj se otrok upira in kriči kadar mora v vrtec?
Z vašim otrokom ni popolnoma nič narobe. V kolikor imate takšne težave si lahko pomagate z naslednjimi vprašanji: ali sem jaz pripravljen/a spustiti otroka v vrtec? Ali sem zavestno sprejel/a odločitev kot najboljšo izbiro za mojega otroka? Ali ga morda s svojimi strahovi, ki se mi porajajo v glavi kako se bo znašel v novem okolju zadržujem v krču? Ali mu zaupam, da se bo dobro znašel v okolju, čeprav nisem ob njem? itd. Zavedati se morate, da vas otrok čuti in zaznava vaše počutje, zato to pokaže navzven.
Ker ljudje večkrat ne razumejo otrokovo obnašanje ga najlažje označijo s strmo. Tako mu nadanejo nalepko, za katero velja ”faza trme” od dveh do štirih let. Pri tem pa hkrati pozabijo oz. sploh ne vidijo, da vse na tem svetu deluje po nalepkah in da so tudi sami žrtve sistema v katerega so se ujeli.
Dragi starši otroci skozi faze odraščanja marsikaj doživljajo. Tako denimo pri starosti dveh let, ko naj bi se začela faza ˝trme” to sploh ni trma, temveč čustvo, ki ga ne zmorejo prepoznati, še manj pa razložiti. Zato planejo v jok. Vedeti morate, da vas otrok pri dveh letih že skoraj v celoti razume, vendar komunikacija med vami in njim ne poteka nemoteno. Kadar otrok močno joka ali pa ga kaj razjezi, vam ne bo znal točno povedati zakaj se tako obnaša. Vi pa pričakujete od njega, da v trenutku ustavi čustvo s katerim se ne zmore spopasti. Joka predvsem zato, ker zaznava nove stvari in njegovi možgani še ne niso tako razviti, da bi razumel vse te stvari. V nadaljevanju vam bom prikazala nekaj primerov, da jih boste lažje razumeli.
Primer: Še preden sem postala mamica sem večkrat čuvala fantka s katerim imava še danes zelo poseben odnos. Opazovala sem njegovo obnašanje in skušala ugotoviti kaj mi v določenem času njegova reakcija sporoča. Tako sem nekega dne odšla za nekaj dni na smučanje v Italijo kjer sem fantka čuvala medtem, ko sta se starša smučala. Po sprehodu sva odšla v sobo kjer sva se malce ogrela in se igrala z avtomobilčki. Ker pa se je ura bližala proti 12i je bil čas za spanje. V sobi sem naredila temo in prižgala risanke. Ker pa ni želel še spati je ostal na tleh in zajokal. Prišla sem do njega ga objela in prižgala lučko na hodniku. Povedala sem mu da ga ne bom silila, da pa se bom sama ulegla na posteljo. Ležal je na tleh približno 5 min in se nejevolno igral z avtomobilčki. Vsake toliko časa je pogledal proti postelji in tako ugotovil, da sem mu dala popolnoma prosto pot, zato je zlezel k meni v posteljo, me objel in mi rekel: Lili ne potrebujem risank, brez njih lahko zaspiva. Ugasnila sem televizijo, mu dala poljub in tako sva skupaj zaspala.
Nauk zgodbe: Ko sem mu prvič omenila spanje, nanj še ni bil pripravljen zato se mi je odločno uprl in njegovo odločitev prikazal skozi jok. Če bi v tistem trenutku vstrajala pri svojem in ga nestrpno silila v spanje, bi s tem samo še stopnjevala njegov upor in tako sprožila nemir pri obeh. Ker pa sem želela ugotoviti kaj mi sporoča, sem se umaknila na posteljo, od koder sem ga lahko opazovala in tako ugotovila, da rabi samo malo časa na samem da se bo lahko umiril.
Ljudje se ne znamo umiriti in malce počakati na kakšno stvar, ker nam na vsakem koraku ponujajo stvari, ki jih lahko pridobimo takoj. Živimo v času, ki neopazno leti mimo nas oz. ne zmoremo si ga organizirati za popoln odklop. Če pa si že privoščimo dopust, se pa zagotovo ne spočijemo, saj so naše misli tiste, ki ves čas meljejo svoje in nam tako preprečujejo, da bi bili v miru. Tako pridemo z dopusta in naletimo na realnost, ki nas obdaja na vsakem koraku, ki pravi želiš imeti takoj in dane podatke… Vedeti morate, da zaradi takšnih stvari ne zmorete opaziti svojih reakcij v odnosu z ljudmi, ker imate neka pričakovanja in zato želite na vsak način zadovoljiti svojo praznino takoj in zdaj, ker vam tudi svet ponuja ves čas vse…
Primer: Starost: 2,4 leti. Nekega jutra sem Leo peljala v vrtec in rahlo zamujala. Ko sva prispeli v vrtec je želela da bi jo nosila po stopnicah. Tisto jutro sem bila nekaj tečna in saj veste, ko se vam še mudi, se neprijetno počutje samo še stopnjuje. Po minuti njenega joka in upora sem videla, da mi ne preostane drugega, kot da jo primem in nesem gor. Vsa tečna in nejevolna sem jo odnesla gor do hodnika kjer sem jo spustila, da bi sama naredila dva koraka in se vsedla na klopco se preobula in odšla v igralnico. Seveda se je na hodniku vrgla na tla. Vsa znervirana sem jo potegnila za roko in odprla vrata ter jo malce grobo posedla na klop. V trenutku navala sem prepoznala vse dobro v mojih straših. Tako sem videla nemoč v sebi in mojo reakcijo na njeno obnašanje. Prepoznala sem reakcije mojih strašev in se pri tem zavedala, da sem prevzela njihov način, ki so mi ga prikazovali skozi odraščanje. Vedela sem tudi, da so oni prav tako prejeli vzorec naučenega od svojih staršev in da so se trudili po najboljših močeh z znanjem, ki so ga imeli v danih trenutkih. Dali so svoj maksimum, čeprav ga takrat nisem podpirala. Tudi jaz sem v tem trenutku svoje nemoči dala Lei največ kolikor sem ji lahko. Sama sem bila v tistem trenutku na nizki vibraciji delovanja. Slabo počutje, hitenje, zamujanje in tečnoba so naredili svoje. Razlika med menoj in mojimi straši je ta, da sem jaz prepoznala svoje ravnanje in si priznala svojo nemoč, medtem ko oni tega niso prepoznali. Vedela sem, da lahko delujem drugače in bolje. Lei sem bila zelo hvaležna, ker mi je pokazala in me hkrati naučila kako ravnati v trenutku, ko se pojavita strah in nemoč. Vso objokano sem jo močno stisnila k sebi in jo s hvaležnostjo v očeh odnesla v igralnico.
Primer: ko je bila moja punčka stara 2,5 leti sva odšli iz vrtca protu domu peš. Ni se ji dalo hoditi, zato je želela da bi jo nosila. A sem se jaz drugače odločila in ji na miren način poskušala razložiti zakaj je ne želim nositi in zakaj naj bi sama hodila. Tega seveda ni želela sprejeti in začela na ves glas kričati sredi mesta. Mirno sem jo opazovala in jo poskušala razumeti, hkarti pa nisem pri svoji odločitvi popuščala. Naenkrat se je vrgla na kolena in kričala še močneje mami nosi, nosi. Pogledala sem jo lepo in ji rekla, ljubica hoja je prav lepa in ti zelo rada tekaš, zakaj ne bi hodila? Tega sploh ni želela slišati in nadaljevala s kričanjem. Pogledala sem jo in ji rekla mami gre naprej, ti pa se odloči ali boš šla z menoj ali pa boš še naprej jokala? Seveda me ni poslušala in ostala na tleh. Oddaljila sem se približno 20 m, se obrnila nazaj in se odločila igrati svojo in hkrati njeno igro. Tako sem se tudi jaz sredi mesta pred polno ljudmi vsedla na tla, razprla široko noge in roke ter jo povabila k sebi. Pri tem pa mi je bilo popolnoma vseeno kaj si bodo ljudje mislili, gledali so me čudno in pili svojo pijačo. Nek gospod me je celo žalil, da naj grem na Balkan, da sem sigurno od tam, da sem pijana itd. Glede Balkana se sicer ni zmotil :), a mi je bilo popolnoma vseeno kaj je govoril. Omenjal je rešilce, policiste in kazen, ki bi mi jo nadeli samo zato, ker sem se vsedla na tla. Nasmehnila sem se mu in dejala: vseeno mi je kaj si mislite o meni, tukaj nisem zaradi vas in ostalih, temveč zaradi svojega otroka, morebitno kazen pa boste vi poravnali saj jih boste vi klicali in ne jaz. Bolje, da se ne ubadate z menoj in nadljujte svojo pot. Ostal je brez besed in se tiho s kolesom odpeljal naprej.
Lea je še vedno jokala in vstrajala pri svojem. Jaz pa sem bila tako zelo mirna, vzela sem si čas kolikor je bilo pač potrebno. Vživela sem se v otroški svet in razumela njeno bolečino. Pri vsem tem pa sem ves čas vedela, da se sooča z nečem novim in da je njen jok, jok nemoči in strahu pred neznanim. Poskušala sem jo naučiti, da sem še vedno ob njej, le da če bo želela priti k meni v objem, bo zato morala narediti kakšen korak, dva, tri kar je bil moj namen. Pa vendar ni šlo tako gladko, ker je vztrajala pri svojem in stegovala rokice proti meni. Ves čas sem ji govorila, da jo razumem a če bo želela priti k meni, da bo zato morala narediti kar nekaj korakov in da ji obljubim da je ne bom zapustila. Po približno 5 ih minutah joka je ugotovila, da sem še vedno tam in da se bo morala premakniti, za svoj dosežek. Tako je v joku pritekla v moj objem. Vsi, ki so bili na pijači so mi glasno ploskali in mi govorili mami tako se dela. Bila sem ponosna nase in na mojo deklico, ki je skozi bolečino spoznala svojo samostojnost in svojo moč. Hkrati pa sem bila vesela, ker sem mogoče komu z mojo reakcijo odprla oči. Obrisala sem ji solze, jo močno objela in zavila v trgovino, kjer sem ji kupila sok. Nato sva v mirni hoji nadaljevali pot proti domu.
Nauk zgodbe: Jokala in drla se ni zato, ker bi bila trmasta temveč zato, ker ni razumela moje reakcije in njenega čustva. Vrnimo se na začetek v katerem sem zapisovala vaše reakcije in skrb ob rojstvu otroka. Natanko ste vedeli zakaj vaš otrok joka in kaj mu manjka, da ste ga lahko pomirili. Ko otrok malce odraste pa menite, da bi kar tako mogel razumeti svoja čustva in vam odgovoriti kaj ga moti in zakaj joče, pa vendar temu ni tako.
Otrok ne more razumeti čustva kot je denimo stres, ki ga doživi, ko ostaja v vrtcu 6-8 ur dnevno. Samo nase pomislite kakšno je vaše počutje po službi. Razumeti morate, da otrok marsikaj doživi medtem, ko je v vrtcu. Vsakodnevno se uči in razvija svoje sposobnosti, spoznava druge otroke in se bori za sprejetost. Prav tako morate razumeti, da ne zmore povedati hudo mi je, ne počutim se vredu, tečen sem itd. Ker tega čustva ne pozna, zato se z njim bori skozi nerazumljiv jok, s katerim vas prosi za pomoč. Lea ni jokala, ker bi želela uveljaviti svojo trmo, temveč zato ker ni razumela zakaj je ne nosim, ko pa sem vedno zanjo poskrbela skozi njeno prvo življenjsko obdobje. Spopasti se je morala z novim čustvom, ki ji ni bil všeč in katerega ni razumela, zato se je upirala in se pri tem počutila ogroženo, kar je prikazovala skozi njeno obnašanje. Jok in kričanje sta obrambni mehanizem strahu in čustev, ki jih oseba doživlja.
Primer: Starost 2,8 let. Ravno prejšnji teden smo v družbi sedli za mizo, ker je bil čas kosila. Lea je imela oblečeno mikico s kapuco, ki jo je imela na glavi. Eno izmed oseb je ta kapuca zmotila, zato ji je želela sneti kapuco. Saj veste kakšno je pravilo družbe. Mirno, tiho in lepo obnašanje pri mizi, kamor ne sodi kapuca. Lea se je upirala in vlekla kapuco na glavo, medtem ko se je oseba trudila sneti kapuco z glave. Prišlo je do upora in tako je Lea planila v jok. Ker oseba ni razumela njenega upora je komentirala v slogu trmastega obnašanja, vmes jo je še izzivala da naj se gre v sobo jokat. Njenemu mnenju so se še drugi priključili in njeno reakcijo joka prav tako ocenili kot trmasto obnašanje in primerno kazen osamitev v drugi sobi…
Sama zelo hitro zaznam in preberem težavo s katero se spopada otrok in prav tako zaznam nerazumevanje, ki poteka med vpletenimi. Na vso dogajanje nisem želela vplivati in dokazovati kako zelo se motijo, temveč sem jim želela z mojo reakcijo pokazati delovanje, ki ga niso prepoznali. Ker nisem imela potrebe dokazovati njihove zmote, se nisem spuščala v pogovor z njimi zakaj partnerju nisem dovolila, da bi jo odpeljal v sobo, ker so vsi tako želeli. Vsi so namreč bili mnenja, da je trmasta in da jo bo soba streznila, nisem pa točno vedela kakšen je bil namen partnerja, zato sem mu nasprotovala in jo vzela v svoje naročje. Moje reakcije niso mogli razumeti, še manj pa sprejeti saj so bili mnenja, da ji dajem potuho in do jo razvajam. Ker razumem posameznikov pogled na svet in vem iz kašne zavesti kdo deluje, nisem imela potrebe po kakršnikoli sodbi. Ko sem Leo končno malo pomirila, se je želela še k atiju stisniti. Z očetom sta odšla skupaj v dnevno sobo, kjer ji je v miru slekel mikico in jo pripeljal v kuhinjo. Brez besed je sedla k mizi in v miru pojedla svoje kosilo.
Nauk zgodbe: Lei bi se moralo dovoliti, da sama spozna; kaj naj bi bilo prav in kaj ne. Skozi reakcije ki bi jih doživela. Tako bi denimo po parih žličkah tople juhe spoznala, da ji je vroče in si sama potegnila kapuco z glave. Zakaj je Lea planila v jok in vstrajala s kapuco na glavi? Ne zato, ker bi bila trmasta; temveč zato, ker ni razumela posega v njeno zasebnost. Čustvo upora, ki ga je kazala je obrambni mehanizem pred vdorom v njeno zasebnost, proti njeni volji. Reakcija skozi jok je sporočilo pusti mi biti to kar si želim. To sem jaz, zakaj si želiš da bi bila to kar si ti želiš? Ljudje se ne zavedajo, da s takšnimi reakcijami želijo nekomu vsiliti svoje želje in pričakovanja, pri tem pa pozabljajo da so sami žrtve drugih in zelo obremenjeni z mišljenjem ostalih. Sprejeli so življenje, ki ga narekuje okolica in tako počnejo stvari, ki naj bi bile sprejemljive za druge, kako pa se sami ob tem počutijo pa ni pomembno. Tako deluje skoraj ves svet. Zato ni čudno da je toliko trpljenja in nestrpnosti med ljudmi. Zaradi takšnega načina življenja, ljudje tudi zbolijo, padejo v nekakšen strah in prepričanje, da je v življenju pač treba potrpeti in ne biti to kar si, temveč to kar se od tebe pričakuje.
Za konec: Otroci niso tukaj zato, da bi vas jezili in uveljavljali svojo moč in trmo. Tukaj so zato, da bi vas naučili prepoznati svoje strahove, ki ste jih sprejeli za svojo resnico in tako pozabili kdo v resnici ste. Otroci so vaše ogledalo. Opazujte jih in ugotovili boste kaj vam kažejo in česa vas učijo. Vedite, da so tukaj zato; da v njih prepoznate svojo ljubezen in strahove s katerimi se ne zmorete soočiti, ker ste tudi sami naučeni tako. Trudite se spreminjati sebe in ne drugih. Ko boste prepoznali vaše strahove in se uspešno soočili z njimi. Boste lažje razumeli kaj vam vaši otroci sporočajo, zato jim boste znali tudi pomagati. V kolikor ne boste izhajali iz vas samih ob določenem problemu, ki vam ga bo otrok prikazoval. Boste padli v zanko delovanja po vzorcu, ki ste ga sami prejeli skozi odraščanje in tako zapadli v začaran krog, kjer ne boste videli izhoda. Leta bodo minevala, vaš otrok pa bo odrastel in sprejeto znanje reakcij prenesel na svoje otroke. Ob vsaki nerazumljivi reakciji svojih otrok, bo postal nestrpen in tako na silo želel ubogljivost, ki ga bo zahteval od svojih otrok. Bodite iskreni do sebe in ne krivite svojih otrok za težave, ki jih imate z njimi. Če boste odgovornost prevzeli nase in iskali odgovore pri sebi, boste kaj kmalu prepoznali kaj vam okolica sporoča. Vi ste tisti, ki lahko imate kontrolo nad dogajanji, če si le želite videti in priznati bolečino, ki se pojavi v trenutku vaše nemoči. Bodite v miru in z ljubeznijo v srcu.
