Če pero ne bi imelo črnila, ne bi pisalo. A pero je imelo črnilo zato je pisalo!
Med študijskim letom, je nekega večera v mansardi na balkonu moje pero zapisalo:
Danes sem bila izredno dobre volje, da je kar vriskalo od mene. Vse dokler nisem ujela pogleda brezdomca. Tako prazen, tako žalosten, tako strašen. Čemu sem vesela? Zakaj ni vesel tudi on? Pometem si prah iz oči in se stopim z njim. Z borcem, ki brez vsega ohranja upanje in posluša vsak dan isto melodijo. Tako monotono, tako enostavno donenje kovancev. Kaj potrebuje? Ima želje? Za hip se potopim v svet premraženosti, bede in strahu. Tam je tako hudo ni zraku. Splavam spet na površje in si nadenem prah na oči. Tako je lažje. Prehudo je, da bi bilo moč sprejeti.
Mimo mene drvijo avtomobili, opazujem hitenje ljudi in njihove obraze. Prepoznam nasmešek, ki mi je tako domač, tako lep, nadenem si ga še sama. Ni enak, ni enak jutranjemu nasmešku, nasmešku vsakdana. Za trenutek opazim njihove poglede, polne življenja, kot čarobna palčka mi pričara toplino in radost v srcu. Spojim se s tem in v trenutku najdem sebe; svet, ki mi je domač, svet ki bi ga podarila drugim.
Spoznam, da je moj svet v katerem živim tako poseben, kot verjamem da je marsikateri svet čaroben na svoj način. Vsak svet ima svoj prah, tudi svet brezdomcev ima svojega. Ne vem zagotovo in tega nikoli ne bom vedela. Ne upam trditi, tako le menim. Če je temu tako, potem je tu pa tam potrebno pomesti, saj nam zatira pogled in kako bomo sledili poti, če je ni moč videti.
Na poti domov brez želje po iskanju odgovora so se podzavestno pojavljale slike, vizualizacije, ideje kako to spremeniti. Koraki postajajo vse težji in težji, da jih komajda premagujem kljub enostavni in lahkotni, že v mezincu poznani poti.
Izčrpana od prebliskov, ki so vse močnejši in močnejši, že kot strele nujni kličejo na pomoč. Sama pa se sprašujem zakaj jaz? Imam čas in energijo za to? Lahko res kako pomagam? Lahko dam svetu, kaj več kot samo to, da obstajam?
Ja. Odgovor je ja. Tam nekje je nekdo, ki zagotovo potrebuje pomoč.
Ne dajem jih v nič. Nasprotno čutim, da sem jim podobna. Ne vsem, le enemu od mnogih in menim, da vsak od njih ima tistega enega ki ga čaka, ta pa ne pride ker ne verjame glasu ki ga kliče. Verjamem, da so si med seboj tako različni kot paleta barv in vsako njihovo življenje predstavljajo drugačne si med seboj barve na platnu. Vsako življenje ima svojo sliko prav tako kot ima vsako življenje svojo melodijo.
Imela bi prijatelja, prijatelja brezdomca. Ne vsakega, le tistega, enega. Upam da bi ga v pogledu prepoznala.
