Zakaj so ljudje nezadovoljni?

Nezadovoljstvo pri ljudeh je posledica družbe v kateri se posameznik nahaja. Ljudje imajo neka pričakovanja in želje, ki so v resnici le krpanje praznine, ki je nastala skozi odraščanje. Veliko ljudi misli, da bi bili srečni samo, če bi bili bogati. Pri tem pa se ne zavedajo, da ti občutki izhajajo zaradi nekega pomanjkanja, ki so ga doživeli v otroštvu. Lahko gre za: pomanjkanje ljubezni, ki je niso bili deležni kot otroci, lahko gre za ločitev staršev, slabih odnosov v družini ali pa so živeli v pomanjkanju denarja.

Ker so živeli v pomanjkanju, so denarju pripisovali določeno vrednost kot je: več ga imam, več veljam in posledično bom bolje sprejet. V resnici pa vzrok pomanjkanja tega občutka ne izhaja iz denarja. Ne zavedajo se, da jim takšna želja ne bo dala tistega, po čemer v resnici hrepenijo. To je pravega zadovoljstva in izpopolnitve njihove biti. Zato nenehno živijo z mislijo, da sta njihova sreča in zadovoljstvo odvisna pretežno od zunanjih dejavnikov in okolice. Nenehno razmišljanje o stvareh, česa nimajo, jih delajo nesrečne. Da bi našli svoj mir in zadovoljstvo je potrebno preusmeriti svojo pozornost na sedanji trenutek. Ker pa vse preveč ljudi v svojih mislih vrtijo en in isti film, ne morejo živeti v sedanjem trenutku. Tako se ves čas ubadajo s preteklostjo ali pa prihodnostjo, kar jih oddaljuje od resnične sreče.

Primer: Ko imamo nek problem, ga je potrebno razčleniti in se pri tem vprašati kje lahko najdemo rešitve. Vemo, da je vsak problem rešljiv, tako kot je vsaka naloga rešljiva pri matematiki. Samo razmišljanje o problemu in prelaganje morečih misli iz dneva v dan je popolnoma brezpredmetno. Problem je in problem bo ostal tako dolgo, dokler se ne bomo soočili z njim. Če bi pri matematiki samo razmišljali in ne bi poskusili rešiti naloge, nam to prav nič ne bi pomagalo. Dosegli bi kontra učinek, saj matematike ne bi nikoli naredili. Enako je s težavami v vsakdanjem življenju, če o težavah samo razmišljamo in razmišljamo se lahko zgodi, da zaradi tega zbolimo.

Primer: Če bi ljudje prevzemali odgovornost za svoje neprijetne občutke in nekaj naredili v tej smeri bi živeli veliko bolje. Če je človek nesrečen, ker nima denarja in misli, da bi bil srečen v kolikor bi ga imel, ni dovolj, da samo razmišlja o svoji nesreči, temveč spremeni ploščo in se pri tem vpraša kaj bi mu denar prinesel dobrega v življenju. Zakaj si ga želi več? In ali je res nesrečen, ker ga nima toliko? Ko bi dobil odgovore na svoja vprašanja, lahko razmišlja dalje o tem, kaj bo zato naredili, da ga bo imel več in nato vse moči usmeri v svojo v uresničitev.

Žalostno je, da se ljudje prepuščajo »usodi« porajajo se jim razne misli, kot so: brezveze je sploh kaj poskusiti, nemogoče je spremeniti, tega tako ali tako ne morem dobiti. Joj kako sem nesrečen, ker tega nimam. Zakaj mi Bog tega ne da, če bi obstajal Bog ne bi dopustil, da trpim. Zakaj je enim dano, meni pa ne? Ali pa zakaj so nekateri ljudje rojeni pod srečno zvezdo, jaz pa samo garam, da bi kaj imel.

Ne vidijo pa tega, da v smeri svoje želje ne naredijo prav ničesar, da bi bilo drugače. Zaradi takšnih občutkov, doživetij, ki jih imajo, iščejo svojo pozornost v okolici, da bi občutili vsaj malo zadoščanja, ki ga tako močno potrebujejo. Ker tako živijo in razmišljajo pritegnejo takšne ljudi v svoje življenje, ki jim tega zadovoljstva ne morejo dati. Zato postanejo še bolj nesrečni, ker mislijo, da jih nihče ne razume in da so oni tisti, ki so najbolj bogi in bi morali zato tudi nekaj prejeti.

Naše misli in občutki postajajo vedno bolj negativni. S takšnim razmišljanjem tonemo vse globje, ubiramo drugačne poti in ljudi, ki vstopajo v naša življenja.

Naše razmišljanje nas posledično vodi tudi v odnose, ki nas utrujajo. Zaradi občutka nezadovoljstva si želimo nekaj v odnosu spremeniti in zato iščemo napake pri drugih ljudeh. Ne zavedamo se, da naše nezadovoljstvo ni odvisno od njihove spremebe, temveč od nas samih. Ker tega občutka ne dobimo pri njih, jih krivimo za našo nesrečo. Ne zavedamo se, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti, da bomo zadovoljni z življenjem, ki ga živimo.

Skoraj zagotovo lahko trdim, da z našim razmišljanjem privlačimo podobno misleče ljudi, ker rabimo nekoga, da lahko nanj stresamo vso nezadovoljstvo in si tako lažno zapolnimo občutek pomanjkanja, ki ga nismo uspeli zapolniti z našo namero. Naši jezi se priključita nezadovoljstvo in strah, saj smo mnenja, da nismo vredni boljšega življenja. Negativno razmišljanje in neprijetni dogodki nas vlečejo na dno, pri tem pa vedno bolj trpi naša samopodoba. K nizki samopodobi se priključi strah pred ponovnim neuspehom. Zato si v življenju ne upamo postavljati ciljev, da ne bi bili razočarani. Ker za nas obstaja samo ena misel, da je življenje nepravično.

Življenje živimo s takšnimi občutki dokler nekega dne ne pridemo do točke, ko imamo vsega dovolj, ko pademo v temo, kjer ne vidimo izhoda. Takrat se moramo potruditi in prižgati stikalo luči. Ker le ob luči bomo vedeli kam nas pot pelje.

Se pravi, če bi sedeli v temi in ne bi prižgali stikala, bi sprejeli misel o temi. Ker pa smo si dovolili nekaj spremeniti v tem primeru je bilo to stikalo luči, smo lahko uzrli več tega.

Če sledimo znakom, ki vodijo iz dna v katerega smo se potisnili sami, nas bo življenje vodilo po drugi poti in nam dalo priložnost drugačnih misli in občutkov. Naenkrat se nekje v notranjosti pojavijo misli ali naš glas, ki nas preverja in nas sprašuje ali smo resnično pripravljeni na življenje? Ali resnično želimo poznati odgovore? V tistem trenutku moramo biti močni in pustiti strah ob strani, ker drugače bomo spet padli na začetek ali še globje kot smo bili.

Kako bi lahko zmanjašli nezadovoljstvo pri ljudeh?

Tempo življenja, ki ga narekuje družba nas sili, da smo v polnem pogonu iz dneva v dan. Z zavedanjem sebe lahko močno zmanjšamo pritiske, ki jih občutimo skoraj na vsakem koraku. Zavedati se moramo, da smo mi tisti, ki imamo popolno kontrolo nad našimi dejanji. Vsak dan se odločimo in prostovoljno izberemo razpoloženje s katerim bomo razpolagali. Ponavljam gre za izbiro ali se bomo smejali, jokali, koga kritizirali ali pohvalili. Se jezili na druge in širili sovraštvo, ali pa bomo izbrali ljubezen. Ljudje vse prevečkrat pozabijo, da sami izbirajo in ker se tega ne zavedajo, zgubijo nadzor nad življenjem. Gredo le skozi življenje, se refleksno odzivajo na dogajanje, ne da bi sprejeli kakršnokoli odgovornost za svoje dejanje.

Če lahko sami izbiramo razpoloženje, lahko izbiramo prav tako naše misli in občutke. To lahko storimo tako, da čas namenjamo v prvi vrsti sebi. Zavedati se moramo, da smo mi tisti, ki čutimo kar občutimo in da nikakor ne morejo biti drugi krivi za naše počutje. Drugi so le ogledalo, ki nam zrcalijo s kakšnimi mislimi mi razpolagamo. Prav tako so vsi dogodki, ki jih doživimo odsev našega notranjega sveta. Vedeti pa moramo tudi to, da se popolnemu nezadovoljstvu ne moremo vedno izogniti, lahko pa ga močno zmanjšamo in kljub temu živimo zadovoljno.